DAN 14

Končno je napočil čas, ko noči niso več (pre)mrzle in lahko spim pri odprtem oknu. Včeraj sem zaspala ob prešernem petju čričkov. In že pomislila, to moram zabeležiti v dnevnik sr(e)čne ženske. Misli smo mi spet ušle k občutkom hvaležnosti, da živim v tako lepi deželi, prelepem kraju in da četudi v bloku – prejemam svet in naravo z veliko žlico. Kaj bo šele v hiški.

In veš kaj? Prebudilo me je ptičje petje. Ne budilka, ptičje petje. Kako lepo. Bi zapela nazaj, pa nimam ravno posluha. Ampak pojem pa rada. To vedo vsi moji najbližji, pa tudi to, da mi ni mar in jim pojem in prešerno maham z mikrofonom, da ga le dobim v roke. Ponavadi ga moram improvizirati s kakšno barvico, vilico, nazadnje pri Kriskotu in Staškotu kar z nožem ???? Vsi so peli, vsi. Četudi ozvočenje ni delalo ???? Vedno sem mislila, da bo to ostala moja neizpolnjena želja, stati na odru in zapeti eno (dve, tri, štiri, pet) lepo slovensko, ob spremljali klarineta pa sploh. Pa sem se zdaj spomnila, da se mi je ta želja celo malo uresničila. Ne v sanjavih pogojih, pa tudi oder ni bil privzdignjen, imela sem pa pravi mikrofon, pravo spremljavo, pravo nepoznano občinstvo in sopevko, ki sem ji menda kar odmikala mikrofon in ga nameščala pred moj mili glasni glas. Hahaha, Metka. Hvala, da si šla z mano ???? Bi pokazala fotko, pa imam samo video ????

No, če pustimo ob strani moje (ne)milo petje. Četrtek je. Zato sem bolj kot pela, pravilno dihala ob vajah v fitnesu. Včasih bi si želela musko bolj na glas, da ne bi slišala svojega sopihanja.

Na poti domov sem srečala nasmejanega poštarja. Mislim, to res moraš delati s srcem. In če te pričaka tak raztegnjen nasmeh, kot je moj, mora da ti polepša dan. Poštarji me pač poznajo, tisti na motorju, v kombiju, avtomobilu. Mali kraj, pa veliko pošte na moj naslov. Komaj čakam, da vam izdam, kaj sem tokrat prejela. Danes še ne smem.

Kombiniram delo v pisarni, pakiranje, kuhanje, vsega po malem. Sonce je, mali petek je. Vse drhti v pričakovanju. Tudi Yugo nostalgija okusov, ki si jo bom danes privoščila v Malem čokotu.

Debate glede jutrišnjega odklopa, me spodbudijo, da tudi sama pripravim nekaj za pod zob, nekaj za grickati, čeprav mi je bilo rečeno, da naj samo pridem ???? Vedno paše in vedno so vsi navdušeni nad origano krekerji. Res so fajn. Pašejo kar tako, ob popoldanskem kapučinu, jutranji kavi, s pršutom ali kakšno fajn pomako, uf, še s korenčkom in zeleno so top. Klik na recept, v trgovino po parmezan, če ga nimate, in akcija. Če pa olj še nimaš, je pa zdaj res čas, da si nabaviš mini osnovni paketek. Sem ti ga uredila tukaj. Samo poklikaš.

Popoldan mine, po dolgem času brez vsakonekaj minutnega skakanja v pisarno. Spakiram tistih nekaj malo cunj, ki jih smem…in kup doTerre, za vsak slučaj, veliko tega. Vedno pripravljena.

V teh dneh se bom verjetno oglasila v Instagram zgodbah, kjer bom končno na lastni koži testirala novo sončno linijo doTerra, za katero upam, da jo res kmalu dobimo tudi v Evropi.

In, a tudi ti vidiš srček? Pokazal se je meni, pokazal se je tebi.

Zato te pozdravljam z ljubeznijo in obilo te zaželim tudi sebi.

Se beremo spet kmalu.

Maja

Deli objavo s prijatelji: