Večer me je prijetno presenetil. Kljub nenadni utrujenosti in testiranju potrpljenja ob matematiki drugo in šestošolca, so se moje misli umirile, telo se je prepustilo. Zaključila sem še tistih nekaj zadnjih strani knjige in se vrnila na stran 333. Še 3x sem jo prebrala, jo podčrtala in sklenila svoje misli. Na koncu knjige sem zagledala Instagram rprofil od pisateljice in glavne akterke knjige. Hipoma sem pograbila telefon in ji začela slediti. Moje predstave so dobile sliko. Krasno sliko. Na poličko sem že nastavila novo čtivo. Nataša, če bo za kaj, si sprejeta v moj knjižni klub, in srkanje šampanjčka, se spomniš ne? 
Jutro je obetalo, čeprav sem globoko v kosteh čutila, da energija ni prava. In dejansko se je ne da pretentati. Noben nasmeh ne skrije tega, kar izžareva energija. Le ta se je še poslabšala ob ponovnem jutranjem vztrajanju in pregovarjanju z oblačili pri najmlajšem. Kdor tega ne doživi, ne more razumeti. Od kod mu to, nimam pojma. Več kot očitno je iz prejšnjega življenja privlekel travme z gumbi in pravzaprav vsemi oblačili, za katere bi lahko rekli, da so lepa. Ampak lepota je relativna, objektivna, subjektivna, kakšna že? Za koga že? Ampak ne glede na vse, kako 8-letniku dopovedati, da ne more vsak dan obleči istih (opranih) najbolj zdelanih oblačil. Kako je lahko bele nogavice, privihane do kolen, posvojil kot nekaj najbolj kulskega? Od kod mu občutek frajerja? Zakaj je še bratu nerodno hoditi z njim? Navadno popustim, zmeraj ne. Vem, da bo s svojo trmo in vztrajnostjo v življenju dobro prišel čez, vem pa tudi, da ga bo to večkrat teplo. Ne glede na vse. Danes je dan za gledališče v Celju. Ali sem res starokopitna, konzervativna, če zahtevam, da se za ustanovo kot je gledališče, uredimo? Da se tja pač ne prikažemo v trenerki? So me učili napak ali smo v mladostniški tendenci moderne dobe, starši povsem klonili? Ali smo zajadrali v čas, ko bodo morali učitelji otroke opozarjati na kulturo oblačenja v gledališču, ali bo to delo staršev ali pa je res že vseeno? Je res vseeno? Iskreno me zanima tvoje mnenje.
Zelo sem se veselila današnje dišeče kavice z novo (potencialno) članico in kar malo me je potrlo, ko mi je sporočila, da ne more priti. Želela sem jo spoznati, želela sem si odziva na moč vonja, ki je ob teh prvih stikih res tako pristen. Sva prestavili na naslednjič. In vem, da je že moralo biti tako. Le v danem trenutku sem želela med ljudi, ker sem že cel teden bolj kot ne zakopana v delo za računalnikom. Ki pa konec koncev mora biti opravljeno.
Danes se je očitno nabralo preveč. Zato mi je online pilates z Nežko, pred kosilom zares dobro del. In moram priznati, da sploh ni bilo enostavno. Misli pa so odšle točno tja, kamor so morale. V moje telo, mišice, v dihanje, v medenico, trtico in bohve kam še
Vmes sem zamesila še za kruh. Poglej, sem ti pokazala v Instagram storiju in spet je tako dobro uspel, da bi ga snedla kar sama. Ampak ja, lovim ravnotežje, znova in znova.
Opazim tudi, da so moji nohti že precej dolgi, imajo narastek. Sama sem bila leta brez gelisha, zdaj sem si ga zaradi presenečenja 
na svoji 40tki pač dala. In ga še kar imam. Stisnem sporočilo Berginčevi, me pokliče, že navajena, da ji pišem v sili, zadnji trenutek. Kam naj me da? Ja ne vem? V minuti reorganizira delo in mi da minuto, da se vsedem v avto. Priletim. Rada grem tja. Dobra energija in zmeraj kaj sladkega pred vrati. Da lahko pri Evi dobite tudi Aromatouch tehniko, vam moram povedati, kakor tudi to, da klasične masaže izvaja z doTerra olji. No, nohtkte imam, čeprav so tudi moji top-odkar jem MetaPWR je res nora razlika. Da o novih laskih ne govorim.
Čaka me še matematika. Jutri pišemo. Ne, hecam se. Starši ne pišemo. Otroci pa ja. Kot moški ne rodijo, ženske pa ja. To je zame vse novo. S starejšim tega nisem rabila početi. Z minijem se skregava že po par minutah. Ker je trmast in trdi svoje. Pa tako se imava rada. A znam vztrajati tudi jaz. Poskušam lepo, ne upošteva. Kaj da mi še ostane. Globoko dihanje. Ja, tudi pri meni ni vse idealka. Vsi smo krvavi pod kožo in četudi poznamo kao prave pristope, se ne da. Ker ni energije, razpoloženja, ker so druge reči. Ker ni vedno pravljice. Ker je življenje.
No, vsaj kruh je dober. Kaj dober. Odličen je. Vedno uspe, ampak včasih pa nadpovprečno uspe.
In jutri je nov dan. In test bo mimo. In krokodilje solze posušene. In spet bo veselje na obrazu. In bo sladoled. In bo petek. In bo vikend. In bodo risanke. In bo želja po belih nogavicah. Kaj, za na trening? Ne. Nikakor. Kaj, za na trampolin? Ne nikakor. Ja kam pa potem?. Ne vem, za v omaro? Komu pišem, da bodo pisane nogavice spet v modi? No, ampak dokler imamo On guard pralni koncentrat na zalogi, bom sam še težila in popustila.
Srečno.
Se beremo spet jutri, verjetno.
Maja
