Kako dobro sem zaključila prejšnjič. Da za dežjem vedno posije sonce. Koga vse je danes razveselilo, energije vlilo?
Naš vikend je bil pisano razgiban, prežet z dobro družbo, glasbo in dobro hrano. Tako veliko peciva kot sem snedla med vikendom, že dolgo ne. Tako zavestno, ker je bilo dobro in pred očmi. Malo zaradi MetaPWR, malo pa zato, ker sem ozavestila, da te nekaj “slabših” obrokov ne naredi debelga in nezdravega. Brez slabe vesti sem zares uživala v vsakem grižljaju.
Po deževnem lenarjenju v nedeljo, in hitri tortici za lep dan, sem zvečer že na polno zaštartala z delom. Med vikendom se vedno nabere, ljudje imajo več časa za to in ono. Kar je super in tudi sama sem večinoma med vikendi vedno dosegljiva. Čeprav sem se z leti že naučila, da če kaj lahko počaka, počaka do večera ali do začetka drugega dne. Naučila sem se, da me nedokončane stvari ne morijo več toliko, da ni nič narobe, če imam »to do« seznam in da ni treba, da je vse urejeno v hipu, ko se zgodi. Skratka, zares uživam v vsem kar počnem in nič mi ni težko. Ne glede na to kateri dan se piše. Konec koncev si pa zato kdaj med tednom vzamem bolj na »lahko«.
Danes je že kazalo tako. Noč je bila prekratka, jutro pa prezgodnje. Ker me zjutraj v planerju ni čakalo ni drastičnega, sem zbudila otroka, jima pripravila zajtrk, prijazno odslovila v šolo, si nadela spalna očala od naše drage Anje iz VariusDesign in še do devetih zaspala. Točno to sem rabila. Srečna, ker si nisem očitala, ker nisem imela zato slabe vesti, pač pa se zgolj prepustila. Po najljubši negi obraza, ki jo z doTerro zmorem v par minutah v lastni kopalnici, po aromatičnem suhem krtačenju in hitrem tušu, sem se dodobra prebudila, in že ob kavi srkala ponedeljek.
Precej bolj sem učinkovita, kot sem pričakovala, se mi je porodila misel. Nagradila sem se in se v difuzorju opremila z novo difuzor mix čarovnijo, ki sem jo podelila tudi med vse vas.
Ob mednarodnem dnevu družine, sem poiskala najnovejšo skupinsko družinsko fotografijo, jo poslala domačim in v sporočilce zapisala, da sem hvaležna za njih. Ni še prepozno, da k temu spodbudim še koga izmed vas, kajne?
Ne glede na občutke hvaležnosti, pa sem minija na trening pospremila v čisti tišini. Iz svojih dobrih obveščevalnih virov 
sem namreč izvedela, da je, v znak frajerišenja začel pljuvati po tleh. Tako, zaradi lepšega. Ker je to kulsko in to počno starejši fantje, da o odraslih sploh ne govorim. Po konkretni pridigi, ogorčenju in na žalost tudi grožnjam, mislim, da je doumel kako resno mislim in da so grožnje o izpisu iz nogometa precej resne. Na koncu je sicer moral dodati, da bi bilo verjetno še hujše, če bi kdo ob poti jedel pasje drekce , kar mi je samo zaprlo usta, in nakazalo pogled, s katerim je spoznal, da je natrosil še eno neumnost. Brez besed in prej obljubljene kepice pri Malem Čokotu sva zaključila in se odpeljala na trening.
Ta čas sem izkoristila za svoj hitri krog in v 40 minutah petih kilometrov dodobra razvedrila svoje telo in misli. Kljub vsemu nisem mogla mimo nekaj misli, pluvanje na tla brez razloga je resnično nekaj, kar nisem in ne bom nikoli razumela. Vmes se spomnim dogodka iz preteklega tedna, ko smo starši pred slačilnico čakali svoje otroke. Med njimi je bil starš, ki je med čakanjem vsakih nekaj minut pljunil na tla. Tako, med vsemi, brez kančka spoštovanja ali sramu. Na tla, tik pred stopnicami, ne na stran, ne na zemljo, ne na travo. Na beton, na ploščice, kjer smo vsi čakali na otroke. Bila sem resnično ogorčena, gostujočemu staršu sem namenila nekaj zares grdih in jeznih pogledov, in se vprašala ali se tega sploh zaveda. Vem, ne bi smela biti tiho, pa sem bila. Me pa resnično zanima, ali imam s tem samo jaz takšne težave in je ostalim to sprejemljivo… Kje smo starši? Ali mi bo uspelo takšne poskuse zatreti v kali ali bom nekega dne pred slačilnico takole gledala svojega otroka? Da se pogreznem.
Mimogrede. Danes sem se na svoj krog odpravila brez sončnih očal in resnično neverjetno lepa niansa zelene se pokaže po dežju. Zrak je tako svež, čist, lahek. Lepota preplavi telo. Danes sem na obrazu tudi prvič preizkusila doTerra sončno kremo v stiku. Moram reči, da sem bila kljub potenju in par mušicam, ki so se zalepile name, izjemno pozitivno presenečena. In ne, sončne linije nikar ne iščite po svojih članskih butikih. V Evropi je še ni na voljo, a jo iskreno pričakujemo zdaj zdaj.
Skratka, moj popoldan se je nadaljeval delovno in se bo delovno zaključil v večeru. S #kapljicovldanvsakdan, globokimi vdihi in nanosom na podplate me bo v spanec ponesel zame posebni Adaptiv+Serenity. Privoščite si tudi vi kaj lepega.
Se beremo spet jutri.
Maja
